Vozila Jaguar so v avtomobilističnem športu prevozila zavoje Alpskega relija in se povzpela na stopničke v Le Mansu, na prizorišču Formule E pa se od leta 2016 ponovno krepijo. Čas je, da pogledamo pet največjih trenutkov v zgodovini avtomobilskega športa vozil Jaguar.
Po drugi svetovni vojni je znamko Jaguar zastopal model XK120. Ponašal se je z dvojno premično gredjo in motorjem s šestimi valji v vrsti ter se izkazal za odlično dirkalno vozilo – bil je najhitrejši serijski avtomobil tistega časa.
Različica NUB120 je bila najbolj znana izvedenka modela XK120. Vozil jo je Ian Appleyard z ženo Patricijo »Pat« Lyons, hčerjo ustanovitelja podjetja Jaguar sira Williama Lyonsa, ki je bila sovoznica. Leta 1950 sta se odpravila v Alpe na Alpski reli, vzdržljivostno cestno dirko, ki je prek gorskih prelazov prečkala več držav. Vozil je za zmago.
To je bila prva od treh zaporednih zmag modela XK120. Appleyard in njegova žena sta isti podvig ponovila v letih 1951 in 1952 in vsakič zmagala, kar je bila v 39 letih trajanja Alpskega relija edina trojna zmaga.
Medtem ko je model XK120 vladal v gorah, je na dirkalnih stezah vladal model XK120C – bolj znan kot C-Type. Pri vozilu C-Type so motorni elementi modela XK120 premeščeni pod pokrov čistokrvnega dirkalnika znamke Jaguar z izjemno lahko karoserijo, ki ga je zasnoval inženir Bob Knight. Ponaša se s 3,4-litrskim motorjem, ki proizvaja 200 KM.
Model C-Type je prvo zmago za znamko Jaguar dosegel v Le Mansu s Petrom Walkerjem in Petrom Whiteheadom, in sicer leta 1951. Vozilo C-Type in njegov naslednik D-Type sta v naslednjih sedmih letih nanizala še štiri zmage. 24 ur Le Mansa je bila najbolj prestižna nagrada v avtomobilskem športu.
Dirka v Le Mansu leta 1953 je bila verjetno eden najuspešnejših trenutkov modela C-Type. Zaradi svojih inovativnih kolutnih zavor je lahko na 3,5-kilometrski stezi Mulsanne Straight, kjer je pogosto dosegel hitrost 240 km/h, upočasnil hitreje kot druga vozila. Zmagovalni avtomobil C-Type, ki sta ga vodila Duncan Hamilton in major Tony Rolt, je dosegel povprečno hitrost 170 km/h – prvič, da se je dirka v Le Mansu končala s hitrostjo s trimestnim številom. Vozila C-Type so zasedla prvo, drugo, četrto in deveto mesto.
Do leta 1954 so izdelali model D-Type. Tako kot model C-Type je izstopal s svojimi inovativnimi kolutnimi zavorami, vozilo D-Type pa je bilo tudi prvi resen poskus uporabe lupinaste konstrukcije v avtomobilističnem športu. Vozilo je doživelo skladen razvoj glede na svojega predhodnika in je bilo še bolj aerodinamično – zahvala gre oblikovalcu Malcolmu Sayerju.
Med preizkušanjem v Le Mansu spomladi leta 1954 je modelu D-Type uspelo za pet sekund premagati rekord kroga. Upanja za dirko tistega leta so bila velika, a končal jo je na drugem mestu, kljub poskusnim filtrom za gorivo, zaradi katerih sta se dva od treh modelov D-Type umaknila. Leta 1955 je končno prišla tudi zmaga.
Leta 1956 ekipa znamke Jaguar z modelom D-Type ni uspela priti na stopničke, vendar je to uspelo škotski ekipi Ecurie Ecosse, ki je prav tako dirkala z vozilom D-Type in je uspela prehiteti konkurenco in dosegla zmago. Ekipa znamke Jaguar se je po tekmovanju leta 1956 umaknila iz konkurence, vendar se je zmagovalna serija vozil D-Type nadaljevala pod vodstvom ekipe Ecurie Ecosse in ameriške ekipe Briggs Cunningham. Leta 1957 so Škoti dosegli zmago, model D-Type pa je končal tudi na tretjem, četrtem in šestem mestu. Kot da to ne bi bilo dovolj, je eden izmed njih podrl tudi hitrostni rekord kroga in dosegel 288 km/h.
Čeprav vozili nista namensko oblikovana dirkalnika, sta se modela Mark I in II odlikovala med dirkalnimi vozili – kamor so se uvrščali vsakdanji cestni avtomobili. Te dirke so proslavile ime kompaktnih limuzin znamke Jaguar pri zasebnih ekipah, saj so med letoma 1958 in 1963 dosegale uspehe na britanskem prvenstvu limuzin (BSCC). V tem času vozila Jaguar niso le zmagovala na večini dirk, temveč so tudi redno zasedala drugo in tretjo mesto. Vozila Jaguar so dosegla tudi uspeh na drugi strani Rokavskega preliva z odlično uvrstitvijo na cestni dirki Tour de France Automobile, kjer so od leta 1959 do leta 1963 zmagala v razredu Touring Car.
Razvoj modela XJR se je začel z Bobom Tulliusom iz skupine 44 Racing, ki je v Ameriki že prej dosegal uspehe s svojimi vozili E-Type V12 serije 3 in dirkalnimi vozili XJ-S.
Model XJR-5, proizveden leta 1982, je bil dirkalni prototip z motorjem V12 in aluminijasto lupinasto karoserijo ter sredinsko nameščenim motorjem in zaščitnim znakom zeleno-bele barve. Na svojem dirkaškem prvencu je zasedel tretje mesto in nato so začeli z razvojem prototipnega programa modela XJR.
Leta 1986 se je prototipni program preselil v Združeno kraljestvo pod taktirko britanske ekipe Tom Walkinshaw Racing (TWR), ki je na evropskem prvenstvu z običajnimi avtomobili (ETCC) dirkala z vozilom XJ-S. Ekipa TWR in model XJR-8 sta se izkazala za skoraj nepremagljivo kombinacijo, saj sta leta 1987 osvojila osem od desetih dirk ter posamično in ekipno prvenstvo. Nadaljnji razvoj predstavlja model XJR-9 – s 7,0-litrskim motorjem in 750 KM je osvojil šest od enajst dirk. Znamka Jaguar se je prvič po letu 1957 vrnila na vrh lestvice Le Mansa.
Ekipa TWR je za sezono 1989 uporabila motor V6 s turbopolnilnikom, ki naj bi bil nameščen v superavto, model XJ220. Vendar pa je zmago v Le Mansu znamka Jaguar ponovno dosegla šele z modelom XJR-12 in njegovim motorjem V12, saj so šele leta 1990 dosegli težko pričakovano zmago.
Zgodba o dirkalnikih Jaguar se bo nadaljevala. Po izkušnjah na dirki Formule 1 iz prve polovice prvega desetletja 21. stoletja – najboljše rezultate je dosegel Eddie Irvine s tretjim mestom v Monaku leta 2001 in v Italiji leta 2002 – se znamka Jaguar letos vrača na dirkaški oder.
Pri dirkah Formule E je poudarek na inovativnih tehnologijah, kar je idealna osnova za preizkušanje električnih tehnologij in zbiranje znanja za prihodnost vozil Jaguar. Prva ekipa znamke Jaguar bo v Formulo E v stopila v sezoni 2016/2017.